Po treh letih se mi je ponovno zgodilo, da sem prišla iz rojstnodnevne zabave domov ob sedmih zjutraj in bila zelo hvaležna, da obstajajo rolete, ki so mi omogočile spanje. Ne vem, kako nam je to uspelo. Načrtovano je bilo, da bomo do približno treh zjutraj zaključili, potem smo se imeli pa tako dobro, da niče, ni želel domov. No, ob šestih zjutraj smo že vsi bolj kot ne omagali in počasi odšli. Še dobro, da je bil petek in sem imela dva dni, da se naspim in pridem k sebi.
Prišla sem domov, odšla sem pod tuš in se preoblekla v pižamo. Na hitro sem prezračila stanovanje, spustila rolete in odšla spat. Prepričana sem bila, da bom spala do popoldneva pa žal, ni bilo tako. Pozabila sem, da se pa taki noči običajno zbudim po štirih urah, lačna in seveda preveč utrujena, da bi bila sposobna, da si kaj skuham. Na rahlo sem vzdignila rolete, da se vsaj malo prebudim ob sončni svetlobi in pregledam hladilnik, kaj je tam. Na srečo sem našla joto, ki mi jo je babica dala včeraj na obisku. Kot da bi vedela, da jo bom potrebovala. Pogrela sem si jo, jo pojedla in v hipu sem postala tako utrujena, da sem šla nazaj v posteljo. Rolete sem pustila rahlo dvignjene, ker mi ni več odgovarjala čista tema. Ponovno sem zaspala nazaj za nekaj ur. Ko sem se zbudila sem se počutila še skoraj naspano. Ponovno sem odšla pod tuš, da se prebudim. Ko sem zaključila, sem si skuhala kavo, ki me je ravno prav prijela.
Vmes me je poklicala prijateljica, s katero smo bili skupaj na rojstnem dnevu in me vprašala, ali sem že toliko pri sebi, da bi lahko šla na sprehod. V celem stanovanju sem imela rolete še vedno spuščene in v tistem trenutku sem se počutila kot vampir, ki se boji sončne svetlobe, saj je zunaj sijalo sonce, kakor da oblaki ne obstajajo. Zelo počasi sem se opogumila, dvignila rolete in ugotovila, da v resnici ni tako hudo ter nato potrdila sprehod s prijateljico.