Na vsake štiri tedne približno si pobarvam svoje obrvi, da so malce temnejše. Ker pa sem imela zadnje mesece čisto preveč dela, sem na to popolnoma pozabila. Ravno danes sem se spraševala, zakaj imam toliko bolj svetle obrvi, kolikor jih imam po navadi. Če ne bi opazila, se niti ne bi spomnila, da sta mimo že dva meseca, odkar so bile moje obrvi pobarvane z barvo. Sprašujem se le, kako se nisem spomnila ob tem, ko sem vsakič, ko sem si nanašala ličila potrebovala bistveno več senčila, da sem si narisala dovolj temne obrvi, ker so bila tako svetle. Če imam pobarvane, skoraj ne potrebujem senčila.
Nisem vedela, ali je barva, ki jo imam še vedno dobra, zato sem šla še isti dan v drogerijo, da sem si kupila svežo barvo. Ko sem razmišljala, da bi uporabila staro, na kateri piše, da je že zdavnaj čez rok, odkar je bila odprta, sem se spomnila na prijateljico, ki je uporabila barvo, ki ji je pretekel rok uporabe. Želela se je pobarvati na temno rjavo, ven je pa prišla oranžna. Ko sem se to spomnila sem si rekla, da tistih deset evrov, kolikor stane nova barva za obrvi in pot do drogerije nista tolikšen zalogaj, da bi tvegala, da se mi pripeti kaj podobnega. Kar videla sem, kako imam oranžne obrvi in prizor ni bil lep.
Ko sem barvo za obrvi, kupila sem sla še v trgovino po nekaj hrane, ki mi jo je že zmanjkalo doma, da ne bom čez dva dni ponovno hodila po trgovinah. Kupila sem še nekaj kosov slaščic. Ker mi je zadišalo, da bi danes po večerji imeli še nekaj sladkega. Včasih se je treba razvajati, kajne? Res, da za večerjo nimam še prave ideje, kaj bi skuhala, možno pa je tudi, da bomo kar naročili. Zvečer me pa vsekakor čaka barvanje obrvi, da se rešim tega za naslednji mesec.